Moj bluz =)

No, danes sem opazil, da sem zelo nesramen  človek. Tisti, ki me poznate boste rekli, da sem do tega spounanja prišel zelo pozno. No in zakaj pišem o tem? Zgodba ima začetek včeraj(ponedeljek) zjutraj, ko so se tako zame kot za večino študentov končale študijske počitnice. Za študente se je pričel poletni semester, dobili smo nove urnike. Tako naj bi včeraj zjutraj ob devetih že pričeli z vajami. Ker pa predavanj iz tega premeta (iz katerega vaje naj bi opravljali) še nismo imeli, so tako odpadle tudi vaje. Tega moj sošolec, ki živi v Škofji Loki ter se vsak dan pridno vozi v Ljubljano očitno ni vedel.

Jaz sem v nedeljo k sreči prebiral forum naše fakultete ter se s tem seznanil. Bil sem presrečen, saj sem tako ugotovil, da me tako v ponedeljek prve obvezne vaje čakajo šele ob 12.15.  Bil sem tako tako zelo srečen, da sem brž poklical prvega kolega, za katerega sem vedel, da je že v nedeljo zvečer v Ljubljani in mu predlagal, da greva na pivo ali dve. Ko so zaprli vse bare sva zgodbo nadaljevala pri meni doma, z debato ob odprti steklenici vina. Vse skupaj se je tako zavleklo do šeste ure zjutraj, ko se je kolega odpravil proti študentskim domovom, sam pa sem trenutek za tem legel v posteljo. Naj povem še to, da nisva bila pijana, sam sem bil le izjemno zaspan in komaj sem čakal, da si privoščim spanja tja do enajste ure. Pozem se me je polotila nadvse neprijetna zadeva- nespečnost. Navkljub utrujenosti nisem mogel zaspati. To mi je uspelo šele okrog osme ure.

No in zakaj sedaj utrujam s podrobnostmi, kako sem preživel noč z nedelje na ponedeljek? V nadaljevanju so se namreč zgodile stvari, zaradi katerih me še sedaj peče vest in ne vem, kako naj se sošolcu opravičim. Kot sem dejal, sem okoli osme ure zaspau, sošolec pa me je čez slabo urico, ko je na faksu ugotovil, da ni vaj poklical, saj je vedel da od naše fakultete živim le 5 min in bi mogoče lahko pri meni počakal do naslednjih vaj.

Sam se najinega pogovora spomjim le bežno in ne lažem, če rečem, da sem govoril napol v spanju, povsem utrujen od prekrokane noči. pogovor je stekel nekako tako:

• sošolec: Oj! Ej mi nimamo vaj in tega nisem vedel.  Res oprosti ker te kličem.
• jaz: Oooo glej ga.Kwa zdej? (besed se ne spomnim)
• sošolec: Ej nimamo vaj, naslednje mamo pa šele opoldne. Pa tko za nobenga ne vem, da bi bil že v Ljubljani in z mano počakal v Hombretu (bar nasproti VF). A bi lahko jest pršu k teb, da počakam do opoldne kr se res nimam kam dat?
• jaz: A tk. No ni panike. Jest spim (prekinem in ugasnem telefon).

Zaradi teh besed sošolcu mi je res žal in če ne bi napol spal, bi zagotovo našel kakšno rešitev, da sošolec “ubije čas” do pričetka faksa. Še slabše se počutim ker sem nato izvedel, da je zatem poklical drugega sošolca, ki živi veliko dlje od našega faksa ter da si je ta nato vzel čas ter po sošolca, ki se ni imel kam “butnit” do fakultete prišel iskat z avtom ter ga nato dopeljal k sebi domov.

Ko sem se tega dne pojavil na vajah sta oba omenjena sošolca zgodbo sicer predstavila v smešnejši, humorni plati, a sam sem se vseeno počutil slabo, ker sem se obnašal tako brezbrižno.

Kakorkoli, zoprna in dolgočasna zgodba, a upam, da me je izučila, da se v nadaljne prej odpravljam spat ter svoje slabe volje ob jutrih  nato (sicer včeraj podzavestno) ne stresam na ostale ljudi.