Moj bluz =)

Ker smo spet v času praznika, ki je poleg določenh stvari posebej znan tudi po specifični hrani, ki se jo v njegovem času spodobi uživati, sem se odločil, da zapišem nekaj v to smer. Vsi vemo, da govorim o pustu, ki je poleg maškar značilen tudi po pustnih krofih. Moram priznati, da krofov niti ne obožujem več tako močno, kot sem jih npr. deset let nazaj. Spomnim se dni, ko sem komaj čakal, da se ustavimo na Trojanah in si privoščimo najboljše krofe daleč naokoli …ter da pride čas pusta, ko se peke krofov lotijo tudi naše matere, babice in tete.

Danes temu ni več tako. Predem bi pričel delati kakrčne koli analize, bi podaš še podobno usodo, ki je iz moje strani doletela nam vsem znano potico. Kot vsi vemo, je bila potica še pred nekaj leti simbol za največjo sladkarijo, ki si jo je lahko slovenski človek privoščil. Na mizah smo/so jo videvali predvsem ob večjih praznikih, saj druge prilike enostavno ni bilo. Zato je bila tako zelo zelo cenjena. To je v starejših ljudeh ostalo še danes in ne mine čas praznikov, ko ne slišim dveh mam ali če hočete- starih mam, ki eno drugo ne bi povprašali: “Kaj si že spekla potico?” Nikoli nisem zaslišal odgovora v to smer, da je sploh ne bo spekla. Potica ima pač določeno simboliko in brez nje pač enostavno ne gre. Gre za sladkarijo, ki starejšim predstavlja višek gurmanskega užitka. Poleg tega gre za slovensko jed, na katero moramo biti ponosni.

Krofi in potica so med seboj nekako povezani. Oboji veljajo za veliko dobroto, ki se je le ob večjih praznikih (no, čerpav danes je tako, da si lahko oboje kupimo že v prvi trafiki in pojemo za malico)  in še ena stvar mi je padla v oko. Oboje je nekako težko speči in redke so gospodinje, ki resnični veljajo za dobrega peka krofov ali potice. Večkrat slišim reči katero od ženic: “ja veš..Tapata pa res zna speči krofe. Edina, pri kateri se res lepo vidi obroček. Pa nič odvečne maščobe ni…itd.” No pa dovolj o tem, ker krofe in potico vsi še kako dobro poznamo in vam, ne bi rad še v naprej solil pameti.

No in zakaj sploh pišem o tem? O tem pišem, ker sem sam pri sebi opazil, da niti krofov niti potice nimam tako zelo rad,m tako da sem do obojih zgubil tisto veliko spoštovanje, ki so ga do njiju čutil i moji predniki. Je pa že tako, da sem postal razvajen z raznimi čokoladami, roladami, torticami…skratka stvarmi, ki so veliko bolj sočne in okusne od krofov ter potice. Že kaka tri leta nazaj sem se zalotil, da obojega niti ne poskusim, če nimam zraven sebe še pol litra mleka, da zadevo poplaknem po grlu. Tako si krofe in potico privoščim le za zajtrk, hudih gurmanskih užitkov pa pri jedi nimam več. Priznam, zelo razvajeni smo postali, pa ne le jaz, še marsikdo od vas, le priznajte. Da nam standardni krofi ne gredo več v rit sem opazil že med kupovanjem trojanskih krofov, saj sem opazil, da gre vedno bolj v promet tisti, ki so politi s čokololado ali polnjeni s katero drugo stvarjo kot s standardno marmelado. Standardni krofi nekako ne gredo več v promet. Prenajedli smo se jih. Tako kot tudi potice. Oz. smo neverjetno razvajeni in ne znamo več ceniti tistega, kar so cenili in o čemer so s slinami v ustih sanjali naši predniki. Prav žal mi je po eni strani.

Kakorkoli, tudi če nam krofi in potica ne teknejo tako zelo pa mislim, da imajo vseeno neko simboliko, in da bodo naše mize ob praznikih, kot sta božič  ali pust brez obojih izgledale še kako prazne.