Moj bluz =)

…jih ma pa velik. Vsaj tako pravi nek star pregovor in vidim, da povsem drži. No, bom sedaj  zapisal, katere nezgode so se mi pripetile ta teden in mi tako malce zagrenile življenje, ki je bilo dotlej res brezskrbno.

1. V torek zvečer smo se s prijatelji odpravili iz KMŠ-ja vsak proti svojemu brlogu. Naj povem, da smo bili začuda pridni in nismo popili več kot treh piv, saj smo se vsi zavedali, da nas zjutraj čaka delo na faksu. V “lajf” smo šli vseeno, ker je torkovsko druženje naša tradicija. Kakorkoli, ko smo se odpravili iz KMŠ-ja smo se po pločniku (ki je hkrati kolesarska steza) sprehajali obTržaški cesti v smeri Gimnazije Vič. Sam sem ob sebi porival svoje kolo in to namenoma, saj sem vedel, da lahko pač naredim marsikateri prekršek če se peljem z njim. Kakorkoli, usoda je hotela, da mi je kolo med hojo padlo iz rok, ker pa sem se hkrati pogovarjal z neko punco ki je šla v isto smer kot mi nisem gledal naprej ter se nerodno zapletel v kolo ter padel na tla. Naj poudarim, da je to vse kar se je dogajalo, ni bilo nobenega vpitja, petja ter podobnih stvari, ki jih-priznam včasih prakticiramo. No, da je mera polna sta se še isti hip pred nas zapeljala dva moška v modrem Renault Cliotu ter pristopila. Takoj sta pokazala znački ter se predstavila, da sta policista v civilu.

Prijatelj ju je popolnoma mirno povprašal: “Kaj pa je narobe?”. Policist je odgovoril:”Saj sami vidite kaj je narobe. Pridite za mano (pokaže name)” Priznam, da nisem pričakoval nobene kazni, saj so me na podobni lokaciji le na drugi strani Tržaške ceste ustavili(sicer ne isti policisti) že teden poprej. Opozorili so me, da se vozim po napačni strani kolesarske steze, ko pa sem jim razložil, da živim na tej strani Tržaške po kateri sem se pač vozil, ter dodal, da se moj blok nahaja le 100m naprej sta me izpustila ter mi zaželela lep večer.  No, da se vrnem k problemu s policisti iz tega tedna. Kakor sem dejal, sem bil dokaj miren, saj sem bil sveto prepričan, da nisem naredil prav nobene napake. Kolo sem peljal ob sebi, počakali smo na rdečo luč…vse kar se mi je zdelo malce sumljivo je bil moj padec čez kolo. Stopil sem do avtomobila, kakor mi je policist velel. Sedel je v njem ter od mene zahteval osebne dokumente, ki sem mu jih nemudoma izročil. Pričel je z pisanjem plačilnega naloga, kolega pa sta se potegnila zame. Naj poudarim, da sem bil sam povsem miren in policista povprašal isto stvar, kot moja prijatelja: “Kaj pa je bilo narobe?” Konkretnega odgovora od policista nisem dobil. Po kakšnih petih minutah pisanja plačilnega naloga mi je vrnil dokumente ter izstopil iz avtomobila. Pomolil mi je plačilni nalog pred oči ter dejal, naj ga podpišem. Naj priznam, da je v meni že malce zavrelo, zato sem mu (še vedno povsem povsem mirno) dejal: “Glejte, jaz tega ne bom podpisal, dokler ne vem, kaj sem sploh naredil narobe!” Policist mi je odvrnil z besedami: “Ti le podpiši, da se stvar ne bo zakomplicirala”. No, pa sem podpisal, se prijel za glavo ker sem videl da gre za plačilni nalog za 104,32€…ter mu nalog žalostno izročil nazaj v roke. Eden od prijateljev je še vedno vstrajal, da razloži zakaj mi je napisal kazen. Odgovor policista se je glasil: “Tiho bodi, da ne bom še tebi kaj napisal. A ni očitno, da kršite javni red in mir? Če imate kakšno pritožbo pa pridite na policijsko postajo Vič.” to so bile njegove zadnje besede, nato pa se je usedel v avtu ter moža postave sta so odpeljala neznano kam. S kolegi smo rekl, da pač gremo na spotajo, da se človeško pogovorimo. Poklical sem 113, da so mi povedali, kje se policijska postaja nahaja, saj na žalost ali prej na srečo tam še nisem imel opravka. Čez kakšnih 20 minut hoje smo na postajo tudi prišli, ura pa je bila 4.30. Stopili smo do dežurnega policista ter mu povedali, po kaj smo prišli. Njegove prve besede so bile:” Rekel vam je (to se nanaša na policista, ki mi je zapisal kazen), da pridite na postajo?” Povedali smo, da je temu res tako. Dežurni policist je nato poklical tega veleuma, ki mi je pisal kazen ter izvedel, da se na postajo vrne čez pol urice. Z drugim kod z njim se kao tudi naj ne bi mogli pogovarjati. Dežurni je dejal, naj sedemo ter mirno počakamo. To smo tudi storili, ko pa je minilo tistih pol ure sem zopet stopil do pulta ter vprašal, kdaj pride policist, ki je pisal kazen. Odgovoril je, da takoj, nato pa se je pričel delati, da nekaj tipka na računalnik, obenem pa je škilil na TV ekran misleč, da jaz tega ne vidim in da ne vem, da bi v primeru, da nas tam ne bi bilo pač mirno gledal televizijo. No, tega mu niti ne zamerim.

Kakorkoli, ko je od prihoda na policijsko postajo minila dobra ura smo zopet povprašali kje je policist ter nato sami ugotovili kruto resnico, da se pač po logiki ne bo prikazal pred šesto, ko je prišlo do izmene. Naj povem, da so se malce pred šesto policisti res spravili iz svojih lukenj in policijska postaja je oživela. Prav nihče pa ni stopil do nas ter povprašal, kakšne probleme imamo. Vsi so stopili le do dežurnega in videlo se je, da kažejo na nas in sprašujejo kaj imamo za počet na postaji. Kakorkoli, ob šestih se je na postaji pojavil policist, ki mi je zapisal kazen. Skočil sem na noge ter poskrbel, da nas je videl. Prišel je do nas in nas povprašal kaj nas tare kar med vrati. Rekel je:”Glej, če imaš kakšno pritožbo lahko v roku osmih dni napišeš prošnjo za sodno varstvo.” Ko sem ga povprašal kaj to pomeni sem dobil odgovor, da mi vse piše v drobnem tisku na plačilnem nalogu. To stvar sem sicer med čakanjem temeljito prebral, vseeno pa je nisem razumel, saj ne morem kar iz glave poznati nekih členov kazenskega zakonika. Zato se mi zdi logično, da sem policista povprašal kaj to pomeni. Ko je postajal nejevoljen sem med drugim dejal:”Saj ste sami rekli naj pridemo na postajo!”. On se je zakrohotal ter dejal: “Jaz sem rekel, da pridete na postajo?” ter s pogledom ošvrknil svoje kolege. Priznam, da sem postal tako razburjen, da bi mu z lahkoto razbil zobe, a sem se raje zadržal in še naprej ostal na zunaj povsem miren. Vprašal sem ga še enkrat, če mi lahko pove, kaj je sploh bilo narobe. Dejal je, naj grem domov in se streznem. V meni je zopet zavrelo. Mislil sem si, naj mi take prodaja takrat, ko bom slučajno zares pijan. Takrat pač nisem bil.  Prijatelj, ki je med čakanjem že malce izgubil potrplenje ter premlel celotno zadevo je sedaj pristopil ter malce po neumnosti rekel:”Glejte gospod policist, mi še vedno ne vemo kaj je narobe. Če je narobe to, da je padel čez kolo res ne vem, kam smo prišli, da boste to kaznovali. In ja..smo pili alkohol samo vi nam niste ponudil alkotesta in tudi pravite da to ni bil problem”. Policistov odgovor se je tokrat glasil: “Sedi dol in daj mir, jaz se bom pogovarjal le s tistim, ki sem mu napisal kazen. Če ne boš dal miru bomo poskrbeli, da te damo na hladno”. S prijatelji smo se ogorčeno pogledali, kaj vse si lahko privoščijo tile bebci na policiji, a vseeno raje ostali tiho. Policist mi je nato zaloputnil (sicer steklena) vrata, a sem jih nazaj odprl, ker sem videl, da nekaj smrdi in policist še sam ne ve, zakaj nas je pravzaprav kaznoval. Čez čas je obrazložil:”Ja kaj, če se valjate tam po pločniku…pač kaljenje javnega redu in miru. Napiši zahtevo za sodno varstvo. Adijo”. In je šel. Roka pravice.

Sedaj vas sprašujem:

• se vam zdi ravnanje policistov primerno?
• se vam padec na pločniku zdi kaznivo dejanje?
• imate izkušnje s pisanjem zahteve za sodno varstvo in če ja, ste imeli od pošiljanja te pritožbe sploh kakšno korist?

Vedno bolj razmišljam, da bi spisal pritožbo ker se mi stvar res ne zdi poštena. Po celi ljubljani se pretepajo, vriskajo, se drogirajo in kaj jaz vem kaj še vse, policist pa se pač zapiči in pojaha človeka tam kjer ga najlaže…pač na poti iz KMŠ-ja proti študentskim domovom. Priznam, da se marsikdaj res dogajajo razne bedarije itd. In tudi ne bi se sekiral, če bi se npr. zares valjal pijan na glavni cesti. Takrat naj mi zasolijo kazen in tudi plačal jo bom. V tem primeru pa bi teh 100€ raje zakuril kot jih plačal policiji.

No omenil sem še dve stvari, ki sta se mi pripetili ta tedn:

2. izgubil sem mobitel

3. ukradli so mi kolo

Madona mam težko življenje. No kakorkoli, tiste, ki mislite, da mi lahko kaj pomagate v zvezi s pritožbami na policijo v zvezi s tem postopkom res iskreno prosim za kakšen nasvet.

Lep pozdrav!

“Za trajno poslikavo telesa se odločajo tudi številni svetovno znani obrazi. Katere pa so najbolj vroče tetovaže na najbolj vročih mestih?”

S temi besedami so na portalu RTV Slovenije pričel debato o tem, kakšne tatuje imajo nekateri megazvezdniki, dan prej pa so nas še podučili o tem, kaj tetoviranje sploh je, kje se lahko tetoviramo, od kdaj tetoviranje obstaja…

Naslov tega dne se je glasil:

“Do konca februarja imate čas, da pošljete slike vaših tetovaž, v MMC-ju pa bomo nato skupaj z vašo pomočjo izbrali “naj slovensko tetovažo”.

No, pa sem s tem dobil še eno od idej za svoje nerganje. Sam namreč menim, da je tetoviranje nekaj povsem nepotrebnega, razumem pa ljudi, ki imajo željo po tem. Razumem, da je tetoviranje del nekaterih kultur…pa vseeno, da bi bil jaz ob pogledu na tetoviranega človeka navdušen je potrebno dokaj veliko.

Tatu mi deluje kot nekaj zelo zelo nenaravnega in res ne vem, zakaj so mi tatuji na večini ljudeh grdi. Spodaj bom nalepil nekaj slik, ki so objavljene tudi na omenjeni strani, da še sami presodite o tem, ali ste ljubitelji ali nasprotniki tetoviranja. Seveda pa se mnenja o tetoviranju ne krešejo le pri tem, ali gre za estetsko stvar ali ne…večkrat namreč zaslišim debato, da po tem, če človek nosi tetovažo ali ne lahko sklepaš, za kakšno osebo gre. Spomnim se tudi besed nekega zdravnika, ki je dejal, da ob pregledu pacientje na njega naredijo povsem drugačen vtis če opazi, da se mu po celi roki razprostira tatu.

Tako, uradno bom dejal, da sem proti tetoviranju, moram pa priznati, da so mi nekateri tatuji všečni. Tatuji na Johnnyu Deepu se mi zdijo OK, ker pač paše k njegovi ekscentričnosti. Ene najlepših tatujev ima košarkar Allen Iverson (čeprav ima poslikano celotno telo mi je stva še zmeraj estetska). Pač zopet paše k njegovi pojavi.

Lepi so mi tudi minimalistični tatuji na določenih mestih, kot je npr. hrbet.

No, tatu na zgornji sliki mi je okusen, naj pa vas spomnim na tatu Nine Osenar na istem področju, ki pa se mi zdi eden najbolj zgrešenih in neokusnih tatujev kar jih poznam.

Kakorkoli, spet nergam v tri krasne a vseeno bi rad za konec povedal, da sem nasplošno proti tatujem in se mi le redki zdijo posrečeni ter da sem zaradi tega nekako ogorčen nad portalom naše RTV, da je za tetoviranje in tatuje sedaj naredila tako reklamo.

No, danes sem opazil, da sem zelo nesramen  človek. Tisti, ki me poznate boste rekli, da sem do tega spounanja prišel zelo pozno. No in zakaj pišem o tem? Zgodba ima začetek včeraj(ponedeljek) zjutraj, ko so se tako zame kot za večino študentov končale študijske počitnice. Za študente se je pričel poletni semester, dobili smo nove urnike. Tako naj bi včeraj zjutraj ob devetih že pričeli z vajami. Ker pa predavanj iz tega premeta (iz katerega vaje naj bi opravljali) še nismo imeli, so tako odpadle tudi vaje. Tega moj sošolec, ki živi v Škofji Loki ter se vsak dan pridno vozi v Ljubljano očitno ni vedel.

Jaz sem v nedeljo k sreči prebiral forum naše fakultete ter se s tem seznanil. Bil sem presrečen, saj sem tako ugotovil, da me tako v ponedeljek prve obvezne vaje čakajo šele ob 12.15.  Bil sem tako tako zelo srečen, da sem brž poklical prvega kolega, za katerega sem vedel, da je že v nedeljo zvečer v Ljubljani in mu predlagal, da greva na pivo ali dve. Ko so zaprli vse bare sva zgodbo nadaljevala pri meni doma, z debato ob odprti steklenici vina. Vse skupaj se je tako zavleklo do šeste ure zjutraj, ko se je kolega odpravil proti študentskim domovom, sam pa sem trenutek za tem legel v posteljo. Naj povem še to, da nisva bila pijana, sam sem bil le izjemno zaspan in komaj sem čakal, da si privoščim spanja tja do enajste ure. Pozem se me je polotila nadvse neprijetna zadeva- nespečnost. Navkljub utrujenosti nisem mogel zaspati. To mi je uspelo šele okrog osme ure.

No in zakaj sedaj utrujam s podrobnostmi, kako sem preživel noč z nedelje na ponedeljek? V nadaljevanju so se namreč zgodile stvari, zaradi katerih me še sedaj peče vest in ne vem, kako naj se sošolcu opravičim. Kot sem dejal, sem okoli osme ure zaspau, sošolec pa me je čez slabo urico, ko je na faksu ugotovil, da ni vaj poklical, saj je vedel da od naše fakultete živim le 5 min in bi mogoče lahko pri meni počakal do naslednjih vaj.

Sam se najinega pogovora spomjim le bežno in ne lažem, če rečem, da sem govoril napol v spanju, povsem utrujen od prekrokane noči. pogovor je stekel nekako tako:

• sošolec: Oj! Ej mi nimamo vaj in tega nisem vedel.  Res oprosti ker te kličem.
• jaz: Oooo glej ga.Kwa zdej? (besed se ne spomnim)
• sošolec: Ej nimamo vaj, naslednje mamo pa šele opoldne. Pa tko za nobenga ne vem, da bi bil že v Ljubljani in z mano počakal v Hombretu (bar nasproti VF). A bi lahko jest pršu k teb, da počakam do opoldne kr se res nimam kam dat?
• jaz: A tk. No ni panike. Jest spim (prekinem in ugasnem telefon).

Zaradi teh besed sošolcu mi je res žal in če ne bi napol spal, bi zagotovo našel kakšno rešitev, da sošolec “ubije čas” do pričetka faksa. Še slabše se počutim ker sem nato izvedel, da je zatem poklical drugega sošolca, ki živi veliko dlje od našega faksa ter da si je ta nato vzel čas ter po sošolca, ki se ni imel kam “butnit” do fakultete prišel iskat z avtom ter ga nato dopeljal k sebi domov.

Ko sem se tega dne pojavil na vajah sta oba omenjena sošolca zgodbo sicer predstavila v smešnejši, humorni plati, a sam sem se vseeno počutil slabo, ker sem se obnašal tako brezbrižno.

Kakorkoli, zoprna in dolgočasna zgodba, a upam, da me je izučila, da se v nadaljne prej odpravljam spat ter svoje slabe volje ob jutrih  nato (sicer včeraj podzavestno) ne stresam na ostale ljudi.

Ker smo spet v času praznika, ki je poleg določenh stvari posebej znan tudi po specifični hrani, ki se jo v njegovem času spodobi uživati, sem se odločil, da zapišem nekaj v to smer. Vsi vemo, da govorim o pustu, ki je poleg maškar značilen tudi po pustnih krofih. Moram priznati, da krofov niti ne obožujem več tako močno, kot sem jih npr. deset let nazaj. Spomnim se dni, ko sem komaj čakal, da se ustavimo na Trojanah in si privoščimo najboljše krofe daleč naokoli …ter da pride čas pusta, ko se peke krofov lotijo tudi naše matere, babice in tete.

Danes temu ni več tako. Predem bi pričel delati kakrčne koli analize, bi podaš še podobno usodo, ki je iz moje strani doletela nam vsem znano potico. Kot vsi vemo, je bila potica še pred nekaj leti simbol za največjo sladkarijo, ki si jo je lahko slovenski človek privoščil. Na mizah smo/so jo videvali predvsem ob večjih praznikih, saj druge prilike enostavno ni bilo. Zato je bila tako zelo zelo cenjena. To je v starejših ljudeh ostalo še danes in ne mine čas praznikov, ko ne slišim dveh mam ali če hočete- starih mam, ki eno drugo ne bi povprašali: “Kaj si že spekla potico?” Nikoli nisem zaslišal odgovora v to smer, da je sploh ne bo spekla. Potica ima pač določeno simboliko in brez nje pač enostavno ne gre. Gre za sladkarijo, ki starejšim predstavlja višek gurmanskega užitka. Poleg tega gre za slovensko jed, na katero moramo biti ponosni.

Krofi in potica so med seboj nekako povezani. Oboji veljajo za veliko dobroto, ki se je le ob večjih praznikih (no, čerpav danes je tako, da si lahko oboje kupimo že v prvi trafiki in pojemo za malico)  in še ena stvar mi je padla v oko. Oboje je nekako težko speči in redke so gospodinje, ki resnični veljajo za dobrega peka krofov ali potice. Večkrat slišim reči katero od ženic: “ja veš..Tapata pa res zna speči krofe. Edina, pri kateri se res lepo vidi obroček. Pa nič odvečne maščobe ni…itd.” No pa dovolj o tem, ker krofe in potico vsi še kako dobro poznamo in vam, ne bi rad še v naprej solil pameti.

No in zakaj sploh pišem o tem? O tem pišem, ker sem sam pri sebi opazil, da niti krofov niti potice nimam tako zelo rad,m tako da sem do obojih zgubil tisto veliko spoštovanje, ki so ga do njiju čutil i moji predniki. Je pa že tako, da sem postal razvajen z raznimi čokoladami, roladami, torticami…skratka stvarmi, ki so veliko bolj sočne in okusne od krofov ter potice. Že kaka tri leta nazaj sem se zalotil, da obojega niti ne poskusim, če nimam zraven sebe še pol litra mleka, da zadevo poplaknem po grlu. Tako si krofe in potico privoščim le za zajtrk, hudih gurmanskih užitkov pa pri jedi nimam več. Priznam, zelo razvajeni smo postali, pa ne le jaz, še marsikdo od vas, le priznajte. Da nam standardni krofi ne gredo več v rit sem opazil že med kupovanjem trojanskih krofov, saj sem opazil, da gre vedno bolj v promet tisti, ki so politi s čokololado ali polnjeni s katero drugo stvarjo kot s standardno marmelado. Standardni krofi nekako ne gredo več v promet. Prenajedli smo se jih. Tako kot tudi potice. Oz. smo neverjetno razvajeni in ne znamo več ceniti tistega, kar so cenili in o čemer so s slinami v ustih sanjali naši predniki. Prav žal mi je po eni strani.

Kakorkoli, tudi če nam krofi in potica ne teknejo tako zelo pa mislim, da imajo vseeno neko simboliko, in da bodo naše mize ob praznikih, kot sta božič  ali pust brez obojih izgledale še kako prazne.