No, pa sem končno dobil idejo, da zapišem novo objavo v svoj blog. 
Prejšni teden sem si v ljubljanskem Koloseju ogledal naš “novi” film z naslovom Petelinji zajtrk (v angleškem prevodu Rooster’s breakfast). Moram priznati, da si filma nisem nameraval ogledati, a vse povprek so ljudje govorili, da je film zelo dober in da ga človek enostavno mora videti.
Sprva sem bil zelo zelo skeptičen, saj sem bil do sedaj nad slovenskimi filmi dokaj razočaran. Od filmov, ki so bili posneti v zadnjih (recimo…) dvajsetih letih, mi je bil edini dokaj gledljiv film Babica gre na jug, režiserja Vinčija Anžlovarja. Omeniti moram še Outsiderja, (pogojno) Tu pa tam ter Kajmak marmelado (+Na planincah), tu pa se seznam meni všečnih novejših slovenskih filmov nepreklicno zaključi.
Pustimo sedaj stare legendarne filme, kot so Kekec, To so gadi, Ne joči Peter, Vesna itd. Priznajmo si, da je bil Slovenski film nato kar nekaj časa v krizi, prvi film, ki je zopet vabil gledalce v kinodvorane je bil nato šele že omenjeni Kajmak in Marmelada. In zakaj je temu tako? Jaz sem si ustvaril neko osebno in verjemite, povsem nestrokovno razlago. Ta se glasi tako, da se slovenski gledalec v slovenskem filmu ni več našel. Mogoče sem zelo nezahteven gledalec, a vsaj jaz mislim, da je temu tako. Avtorji filmov so vse preveč hiteli posnemati neke Hollywoodske standarde, scenariji so bili za naš prostor popolnoma zgrešeni itd. Spomnim se raznoraznih “kriminalk”, kjer so se pojavljali razni gangsterji, seksalo se je vse povprek, obvezen dodatek filmu je bilo jemanje mamil, ljudje so živeli v stanovanjih ali hišah, ki jih pri nas najverjetneje sploh ni…vozili pa so se v avtomobilih, ki si jih lahko privošči le peščica slovesnkih bogatašev. Mislim, da je bil vložek v produkcijo takih filmov dokaj velik, a kaj, ko so ga avtorji “posrali” z povsem zgrešenim, nerazumljivim scenarijem. Izgovor, da je bil film tako slab zaradi tega, ker v slovenskem filmu “ni denarja” ze mi zdi povsem neutemeljen in celo nesramen do nas gledalcev.
To je to. To je moja razlaga, zakaj slovenskih filmov nismo gledali. Da povzamem, v njih se nismo našli, ali pa so bili tako dolgočasni, da smo raje šteli dlake na svojih hišnih ljubljenčkih, kot strmeli v TV ekran. No, povrhu vsega bi dodal še to, da so v scenariju prevladovali nerazumljivi in taki dialogi, ki ga normalen slovenec ne bo nikdar doživel. Ne morem dati konkretnega primera…mogoče pa bi na grobo opisal nek dialog iz neke meni zelo slabe slovenske TV nadaljevanke. Na sporedu je bila včeraj in mislim, da je njen naslov Totalna razprodaja. Dialog med dvema prijateljicama je šel nekako tako:
Prijateljica 1: Eh veš kaj..ona je taka zato, ker je ta stvar nekako kozmična, če gledaš dejanja…bla bla…
Prijateljica 2: Kako to misliš kozmična? Misliš kot nekaj kar je v vesolju…
Ma lepo vas prosim, kateri trezen človek se pogovarja na tak način? Po moje nihče. Je pa to po mnenju mnogih slovenskih filmskih ustvarjalcev neka umetnost, stvar, ki jo bodo ljudje veseli itd.
No, sedaj pa se bom končno osredotočil na Petelinji zajtrk. Vsi zgoraj omenjeni kiksi so me nekako pustili skeptičnega, a če se je že ponudila možnost, da grem v kino in če je film pohvalila večina prijateljev, nisem več videl razloga, zakaj si ga ne bi pogledal. najprej moram priznati, da knjižne predloge, ki jo je napisal Feri Lainšček nisem prebral in sem zanjo slišal prvič šele takrat, ko so mi omenili omenjeni film. A pustimo sedaj to. Za tiste, ki niste pogledali filma bom spodaj prilepil opis vsebine, ki ga najdete na uradni strani Koloseja.
Vsebina:
Petelinji zajtrk je ljubezenski film, katerega zgodba se dogaja v Gornji Radgoni. Mlad fant Adi Slavinec, med prijatelji znan po vzdevku Djuro, se zaposli kot vajenec pri mojstru Gajašu, starejšemu lastniku avtomehanične delavnice. Gajaš mu za bivanje ponudi tudi majhno sobo in Djuro se vanjo preseli. Z Gajašem vzpostavi odnos vajenec-mojster, ki se počasi prelevi v iskreno prijateljstvo. Ko v prometni nesreči poškoduje svoj avto, v avtomehanično delavnico zaide tudi Bronja, sicer poročena z Lepcem, lokalno barabo, zvodnikom in organizatorjem glasbenih dogodkov v okolici. Med njo in Djurom se prebudijo čustva in skrito razmerje kmalu terja svoj davek. Medtem pa Gajaš sanja o Severini, hrvaški pevki, ki se na svoji glasbeni turneji po Sloveniji ustavi tudi v Gornji Radgoni. Ko se ponudi priložnost, da jo spozna tudi osebno, njegovo srce vztrepeta.
Tako, to je bila vsebina. sam bi dodal, da sem si končno ogledal slovenski film, ki ima rep in glavo, poleg tega pa sem bil navdušen nad sliko in odlično glasbo, ki jo je za film napisal Saša Losić. Največja pohvala pa gre režiserju, Marku Naberšniku, ki je k sodelovanju povabil zares odlične igralce, v filmu pa se (že zaradi omembe v knjižni predlogi) poleg igralcev (Vlado Novak, Pia Zemljič, Primož Bezjak, Dario Varga, Janez Škof…) pojavi še hrvaška diva Severina Vučkovič.
Sprva sem bil že ob prvih besedah, ki jih izrečejo igralci v filmu malce šokiran, saj sem opazil, da se bo govorilo v štajerskem (natančneje Radgonškem (ne vem kako zapisat)) narečju, ki mi je (brez zamere vsem Štajercem) od slovenskih narečij najmanj simpatično. A prav takoj sem spremenil svoje prepričanje, saj je prav to narečje dalo filmu še večji čar.
Meni je bilo zelo všeč to, da sem videl prav vse, kar sem v prejšnih slovenskih filmih pogrešal. Videl sem neke dialoge, ki jih lahko srečamo tudi v vsakdanjem življenju, pijančevanje starih prijateljev, tipično slovensko zabavo (vidimo zabavo za abrahama), avtomobile, ki jih srečujemo na naših cestah…
Mogoče je bil še največji odmik od vsakdanjega slovenskega življenja obisk striptiz kluba, a ne moremo zameriti Lepecu (lik v filmu), če je lastnik le tega.
Za konec moje nestrokovne analize filma bi še pohvalil igro vseh igralcev, ki so nastopili, posebej pa bi izpostavil Vlada Novaka, ki je zame po ogledu filma postal živa igralska legenda. Poprej ga namreč nisem tako zelo poznal..a sedaj…res, vsa čast!!!
S tem bi zaključil svoj opis filma, ki sem si ga v teh prazničnih dneh ogledal v kinu. Verjamem, da si bo Petelinji zajtrk ogledalo še veliko gledalcev in bo tako po ogledu še krepko prehitel Kajmak in marmelado, poleg tega pa naj bo v odličen poduk našim filmarjem, kako se snema dobre filme. Gre res za pravi balzam po filmih Hollywoodske produkcije, po možnosti filmov, pod katerimi piše “romantična komedija” ali “akcija”, dobimo pa navsezadnje nič od tega.
Lep pozdrav!
