No, sedaj kar nekaj časa nisem imel nobene pametne ideje za objavo na blog. Pa sem pričel malce razmišljati o Unionu Olimpiji, ki v letošnji sezoni (no vsaj v domači dvorani) igra fenomenalno. Vodstvo je sestavilo ekipo, ki vabi gledalce in poskrbi, da Tivoli letos po nekaj letih suše ponovno poka po šivih.
Da malce osvežim spomin, letošnja igralska zasedba olimpije se glasi nekako takole:
Saša Dončić
201 cm krilo Slovenija 1974
Chris Booker
208 center ZDA 1981
Jan Močnik
180 cm branilec Slovenija 1987
Mirko Mulalić
193 cm branilec Slovenija 1989
Goran Dragić
191 cm branilec Slovenija 1986
Hasan Rizvić
210 center Slovenija 1984
Marko Milič
199 cm krilo Slovenija 1977
Jasmin Hukić
202 cm krilo BIH 1979
Mirza Begić
220 cm center Slovenija 1985
Maurice Bailey
183 cm branilec ZDA 1981
Luke Anderson
195 cm krilo ZDA 1982
Miha Zupan
204 cm center Slovenija 1982
Ronell Taylor
193 cm krilo ZDA 1982
Sašo Ožbolt
191 cm branilec Slovenija 1981
No, na seznam bi dodal še Borisa Gorenca, za katerega vemo, da je pred dobrim tednom dni oblubil zvestobo klubu izpod Rožnika in da se bo po sanaciji poškodbe tudi sam pridružil ekipi. No kakorkoli, ekipa Olimpije je solidna, vzdušje na tekmah fenomenalno, Tivoli poka po šivih in lahko bi rekli, da je letošnja Olimpija zelo podobna Olimpiji izpred desetih let, na katero imamo vsi lepe spomine. Kot sem že omenil, je košarka kar na lepem zopet postala zelo popularna in to je po eni stani tudi slabo, saj si letos zaradi pomanjkanja vstopnic še nisem uspel ogledati tekme v živo. Lani je bla zgodba seveda drugačna.
No…in ko si človek ne more kupiti karte za ogled tekme v Tivoliju, ga stvari privedejo do situacije, da si mora tekmo ogledati po televiziji. V tem seveda ni prav nič slabega, saj je ogled tekme po TV nekako bolj kakovosten (posamezne akcije si lahko pobliže pogledaš, možen je počasni posnetek itd. itd.) Če si tekmo po vrhu vsega ogledaš še v družbi dobrih prijateljev in s pivom v roki pa sploh ne najdem besed, da bi se pritoževal. A se vseeno spomnim na zadevo, ki me pri ogledu tekem zelo nervira. To so komentatorji na RTV Slovenija oz. komentatorja Peter Vilfan in Miha Žibrat.
Spomnim se dne, ko sta se v Tivoliju pomerila Olimpija in moskovski CSKA. Kot vsi veste, je bila dvorana razprodana že dva dni pred tekmo, tako da smo se s prijatelji odločili, da si ”show” ogledamo po TV v študentskem domu. Vse v redu in prav…kupili smo si pivo, vino…se zleknili pred TV in nestrpno čakali na pričetek tekme. Potem pa šok. Vsaj zame. Iz Tivolija se je namreč s svojim ”prekurjenim” in dolgočasnim glasom oglasil Miha Žibrat, sam pa sem bil prepričan, da nam bo spektakel s svojim komentiranjem še dodatno popestril izvrstni Peter Vilfan. Ne bi rad dejal, da je Žibrat slab komentator…mogoče le meni deluje slab, saj je Peter Vilfan toliko boljši od njega.
Ogled tekme s komentatorjem Vilfanom je meni namreč nekaj povsem drugega, kot če tekmo komentira Žibrat. Kolikor sem bral o teh dveh komentatorjih vem le to, da je Žibrat šolan komentator, Vilfan pa ne (če to ne drži me prosim popravite). Spomnimo se na Slovenski All Star 1995, ki sta ga omenjena komentatorja komentirala skupaj. Žibrat kot komentator in Vilfan kot gost (strokovni komentator). Kot vsi vemo, gre za All Star na keterem je Marko Milič v tekmovanju v zabijanju preskočil tisto zeleno Hondo in si na široko odprl vrata v ligo NBA. Kakorkoli, že takrat sem raje poslušal Perota kot Miho. Vilfan pač ima nekaj, česar Žibrat nima in nikoli ne bo imel. Neko isrkico, neko ljubezen do košarke…nek temperament, ki ga dober komentator sededa mora imeti. Vsi vemo, da je tudi Peter Vilfan ena od legend slovenske košarke in se zato še kako lahko postavi v kožo igralcev, ki bijejo trde boje na parketu in se ob koncu tekme ob morebitnih zmagah veseli kot nekakšen otrok.
Vrhunec vsake zmage (naj si bo Uniona Olimpije ali slovenske reprezentance) je namreč del, ko Petru Vilfanu vzame glas in se za hip zdi, da se sploh ne zaveda več, da je v službi in naj bi skušal komentirati tekmo. To je del tekme, ko se prične dreti, hvaliti moštvo za katerega navija…in to je del tekme, zaradi katerega iz kuhinje priteče tudi moja mama, ki si košarkarskega prenosa nikdar ne pogleda v celoti. Potem sede na kavč in ne spremlja dogajanja na parketu, temveč posluša Petra Vilfana. Priznam, da ima včasih “bolne” izjave, a prav to ga naredi tako dobrega komentatorja.
Žibrat tega nima v sebi. Meni je dolgočasen in zares ne vem, po kakšnem kriteriju se omenjena komentatorja odločata, kdo bo komentiral določeno tekmo. Vem le, da bi Vilfana ob Miličevem košu, ki je pokopal veliki CSKA najverjetneje zadela kap, Žibrat pa je zadevo pokomentiral z nekakšnim zaigranim navdušenjem. Za primerjavo vam predlagam, da si na YouTube poiščete posnetek lanske tekme med Olimpijo in Maccabijem, ko je Ranniko na podoben način zadel ob sireni. Tekmo je takrat komentiral Pero in je res lepo pogledati stare posnetke.
Kakorkoli, sam za konec izražam željo, da od sedaj naprej vse velike tekme komentira Peter Vilfan, saj je za moje pojme veliko boljši komentator, kot Miha Žibrat. 
Lp
