Po dolgem času sem se odločil, da napišem nov prispevek v svoj blog. Za to dejanje se nisem odločil iz čistega dolgčasa ampak zato, ker sem se zopet znašel v situaciji, ko me je določena stvar razjezila in bi jo sedaj rad delil z vami.Nekega popoldneva pred približno štirinajstimi dnevi sem se po predavanjih na faksu odpravil na kosilo v Mercatorjevo menzo v Mercator centru Koseze. Kolo sem priklenil na mesto namenjeno kolesom, šel noter, pojedel, ter se dobre volje odpravil nazaj ven ter pričel z odklepanjem svojega kolesa. Kar naenkrat se je za menoj pojavil moški, ter na hitro začel blebetati:«Dober dan….sem od Sveta knjige imate minutko časa….« Še preden sem se uspel dodobra obrniti in vsaj v obraz pogledati človeka, ki mi nerga, je ta (med še vedno nenehnim govorjenjem) že vlačil neke prospekte iz svoje aktovke. Bil je zelo zgovoren in mi niti ni pustil do besede. Hotel sem mu reči, da je zadnja stvar, ki jo kot študent brez prebite pare (ki še obveznega čtiva ne predela) potrebujem kakšna knjiga. On je blebetal in mi razlagal nekaj o članstvu Svetu knjige in skočil sem mu v besedo ter dejal: »Pri vas so že včlanjeni moji starši. Mislim, da je to dovolj!« On se kar ni zmenil za moj komentar, me povlekel za sabo in med stavki, ki me niso prav nič zanimali, dejal, naj sedeva na bližnji pločnik. Med razlaganjem, kakih neverjetnih ugodnosti bom deležen kot član Sveta knjige, me je zasul z raznimi prospekti. Dejal je, da bom kot član lahko vsako knjigo kupil za borih 0.76€ (enkrat na tri mesece) . Dejal je še: »To ne bo za vas nobena huda obveznost…« Postajal sem nestrpen, ker ga nisem prav nič razumel. Mudilo se mi je domov. Bil sem utrujen in zares se mi ni dalo poslušati še človeka, ki se mi niti predstavil ni. Sedel sem tam in se delal, da ga poslušam. On pa je bil še vedno zelo zgovoren in (lahko bi rekel) zelo vsiljiv. Preveč je govoril, da bi ga lahko pozorno poslušal. Ne maram takih ljudi. Spomnim se še vprašanja:«Imate kakšen osebni dokument?« Ker sem bil človeka dobesedno sit in ker sem imel osebno izkaznico ravno v žepu (pred kosilom sem iz denarnice iz ne vem kakšnih razlogov stresel študentsko, osebno…ter ostale izkaznice, ki sem jih doma hotel pospraviti na bolj primerno mesto) sem mu jo avtomatsko brez premisleka podal v roke. Potem je prepisal moj emšo na nek obrazec ter mi osebno izkaznico vrnil. »Čakajte, čakajte, kaj se sedaj greste? Saj nisem rekel, da se bom včlanil,« sem mu dejal. On pa je med ostalim blebetanjem uspel reči le:«To ni nič obvezujočega, brez skrbi.« Nato mi je rekel, če mi je katera knjiga iz prospekta všeč…ponujal mi je knjige, ki jih starša kot člana Sveta knjige že imata doma. Rekel sem mu, da ne potrebujem nobene knjige. Potem mi je s prstom pokazal na eno, in dejal, naj si jo pogledam na Sveta knjige v kraju, iz katerega prihajam. Ker mi je šel že pošteno na živce sem mu dejal: »No, hvala, bom. Moram iti, mudi se mi!« On je odvrnil:«No, zmenjeno. Poglejte si tisto knjigo, ter imejte tole s seboj (v roke mi je potisnil obrazec, na katerega je vpisal moj emšo). Lep pozdrav in lep dan še naprej! « Nato sem se s kolesom odpravil proti bloku, v katerem živim, on pa je že oddrvel do naslednje žrtve in ji ravno tako ni pustil do besede. To sem videl. Med vožnjo sem se zavedal, da sem ekspresno brez lastne volje postal član Sveta knjige. Postal sem slabe volje. Vstopil sem v stanovanje, kjer je moj cimer (ravno tako študent) gledal televizijo. Dejal sem mu:«Ne boš verjel, kaj se mi je zgodilo pred Mercatorjem…« Ko sem želel nadaljevati zgodbo mi je cimer dejal: «He, vidim, da si ga tud ti nasrkal…« Zasmejal se je ter mi v roke potisnil isti obrazec, kot sem ga dobil jaz. Tako sva oba postala člana Sveta knjige. O tem dogodku sem poročal svojim prijateljem. Prijatelj in bivši sošolec, ki sedaj v Ljubljani živi blizu mene je dejal, da je tudi sam istega dne naletel na možaka, ki me je »nategnil«. A dejal je, da je moral biti nevljuden in grob ter predstavniku Sveta knjige zagroziti, naj se »pobere«. Sedaj mi je žal, da tega nisem storil tudi sam. Eden od prijateljev je še dejal, da prekinitev članstva sploh ni preprosta. Nekdo je celo poznal zgodbo svojega znanca, ki se je z Svetom knjige menda tožaril in »vlekel« po sodiščih. Ta dogodek mi je nato dal misliti. Vem, da ljudje vse manj beremo, da se je prodaja knjig po pojavu interneta zmanjšala itd. Sam sem mnenja, da raznih strokovnih knjig (s tem mislim razne leksikone itd.) praktično ne potrebujemo več. Sam se pri pisanju projektnih nalog dostikrat opiram na domače in tuje internetne strani, ki so mi lahko povsem zadosten in dostikrat zelo verodostojen vir. Če se zgodi, da je na internetu premalo virov, se odpravim do knjižnice. Če tako ravnajo tudi ostali ljudje, ni čudno, da prodaja knjig pada.
Kar hočem povedati je to, da Svet knjige s takim odnosom do kupcev, kot ga ima, prodaje knjig zagotovo ne bo povečala. Vsaj ne na pošten način. Meni osebno so se sedaj zelo zamerili.
P.S.S tem nisem hotel podati mnenja, da sem proti nakupu knjig in da mi knjige, ki mi jih bo ponudil Svet knjige zagotove bodo všeč. Le pristop mora biti malce drugačen!
Lep pozdrav!
Ah, to so bili časi 
Da ne bom dolgovezil, verjamem, da je Milič tisti, ki zna poskrbeti za dobro vzdušje in škoda je, da ne piše več bloga, kjer nam je postregel z nekaj odličnimi anekdotami. Upam, da bo kaj več o njem napisal Sani.
