Pozdravljeni!
Svoj novi prispevek posvečam ljubljanski pivnici in piceriji z imenom Emonska klet. Ker se ne bi rad zapletal z opisom tega lokala, diskača in kaj jaz vem kaj še vse…bom dodal kar opis, ki so ga napisali sami na svoji internetni strani:
“Emonska klet, pivnica in picerija, je v kompleksu Uršulinskega samostana v strogem središču Ljubljane. Obsega 500 kvadratnih metrov gostinskega lokala in 100 kvadratnih metrov vrta. Prostorsko urejenost omogoča družabna srečanja manjšim in večjim družbam”
Naj vam vsem takoj pojasnim, da o Emonski kleti ne pišem iz čistega navdušenja ampak iz čistega razočaranja, da ne rečem kar besa. V Ljubljani sem komaj prvo leto (tu namreč študiram) in kot vsak študent, se ponoči rad odpravim na kakšen žur. Kot vemo, se študijsko leto prične oktobra in takrat smo s prijatelji tudi začeli podrobneje spoznavati “Ljubljano ponoči”. Ne bi rad podrobneje opisal, kako in kje naše “žuriranje” poteka, morda bi rekel le to, da se navadno prične z srečanjem (kar sledi je seveda samoumevno in morda preveč sramotno za objavo…pač se kaj popije…) v kakšnem od ljubljanskih študentskih domov, nato sledi odhod do kakšnega od t.i. klubov. Vsi smo se že oktobra seznanili s “slavnim” KMŠ-jem, nekoč pa nas je pot zanesla tudi v Emonsko klet. To je bil moj prvi stik z to pivnico in picerijo, kot se radi sami poimenujejo. Takrat mi je bilo “OK”…malce smo plesali itd. itd. O Emosnki kleti kot “diskaču” sem si ustvaril neko pozitivno mnenje, ki ga je malce porošil le stavek nekega “kolega študenta”, ki je dejal:”He, sedaj tukaj plešete in bruhate po mizah, jutri popoldne vam bojo pa glih tle postregl kosilo!” Ta komentar me pravzaprav ni dosti ganil in tudi njihove ponudbe kosil ne morem komentirati, ker tam še nikoli nisem jedel, sem pa dokaj prepričan, da tudi nikoli ne bom, zaradi dogodkov, ki so tam sledili pač. Emonski kleti se odpovem (”Ta kelih naj gre mimo mene” bi rekli modreci=).
No, pa naj preidem do bistva, da boste videli, zakaj sploh težim o Emonski kleti. Bilo je nekega večera, ko smo se s prijatelji in bivšimi sošolci dobili na Kongresnem trgu. Bilo je zelo prijetno…malce smo klepetali in se nato odpravili do bližnjega bara na pijačo (beri več pijač…); Ko se nas je naveličala še slehrna kelnarca smo sklenili, da se odpravimo do Emonske kleti, kjer naj bi bil tistega lepega večera nek žur. Pred vhodom je bila vrsta, na vratih pa so pogumno in ponosno stali (mislim da) trije varnostniki. S prijatelji smo mirno stali v vrsti, klepetali in spoznavali nove prijatelje, naše sotrpine, ki so ravno tako čakali na vstop v Emonsko klet. Vstop je namreč najverjetneje potekal po principu (20 pijanih ven, nekaj svežih noter…). Že ko sem opazoval izvajanje tega principa sem se zgražal nad varnostniki, ki so se mi resnično zdeli prepotentni. Marsikaj bi jim dejal, da sem bil daleč in sem raje držal jezik za zobmi. Takrat se se v ospredju vrste pričel rahel prepir med varnostniki in eno “klapo” študentov. Mislim da je bilo tako, da so varnostniki dovolili vstop le nekaterim članom te klapice..nekaterim pa ne, ker naj bi bili najverjetneje preveč vinjeni (vinjeni so morda bili, a prav nič bolj kot ostalih 100, ki sem jih tega dne videl vstopiti). Eden od teh fantov je nato najverjetneje naredil nek napačen gib in pogumni varnostniki so tokaj pokazali svoj pogum in se spravili nanj, tip jih je dobil “na gobec”. “Wau, so frajerji tile varnostniki,” sem si mislil in še: “Je pa res ni bilo potrebe, da ga je udaru.” Tisti varnostnik, ki je izvedel to “izjemno potezo” je takoj zrastel za en meter, najverjetneje si je mislil: “No le dajte, sada vidite da sa menom ni šale!” Jaz morem reči, da večjih bednikov še nisem videl. Se pa ne bi mogel bolj strinjati z “kolegom študentom”, ki jih je dobil po nosu, saj je ta razočaran nad sistemom, ki ga imajo varnostniki v Emonski kleti nemudoma poklical policijo. Sicer sem miren človek in niti ne maram stikov s policijo, a fantu dam povsem prav, da je može v modrem poklical, četudi bi njegov klic morda bil brez veze. Eden od fantovih kolegov je stopil do varnostnikov in jim povedal koga in zakaj so poklicali, vsemogočni varnostniki pa so se arogantno krohotali, saj tipom niso verjeli. Čez slabih deset minut se je pred Emonsko klet zares pripeljala t.i. marica in v njej nekaj policistov, kar pa je sledilo je prestopilo vse meje in sprožilo val začudenja in ugibanj. Kakor hitro so varnostniki zagledali policijo so se razbežali vsak na svoj konec. Dva sta tekla do podhoda (tisti podhod, ki te pripelje na Kongresni trg), eden pa se je zatekel v Emonsko klet. Z mojimi kolegi smo se takoj odpravili naprej, saj ne maramo incidentov, a vseeno smo stvar še temeljito predebatirali. Prišlo smo do (morda povsem napačnega) zaključka, da so vsi varnostniki razen tistega, ki se je upal umakniti v Emonsko klet zaposleni na črno in/ali so le tipi, ki se radi pretepajo in morda poznajo svojega kolega varnostnika (ki pa je po mojem mnenju ravno tako totalen debil), ta pa jim dovoli, da tako malce pozirajo in “varujejo”. Kako je zgodba tega dne prišla do epiloga vam ne bi mogel povedati, saj smo se (kot sem že dejal) s prijatelji raje odpravili naprej. Vse skupaj se mi zdi zelo čudno.
Da je stvar še bolj čudna je poskrbel moj zadnji obisk Emonske kleti prejšni teden. Od zgoraj omenjenega incidenta je minilo že nekaj mesecev in sem ga že malce pozabil, a verjemite, prav takoj so mi obudili spomin. Tokrat ni bilo take vrste in z osmimi prijatelji (zagotavljam vam, da ni bil nihče grdo pijan) smo se lepo razvrstili za vstop in varnostnik nas je lepo spustil. Ali naj raje zapišem jih je spustil!!! Spuščal je dva po dva in ko sva kot zadnja na vrsto prišla še jaz in moj kolega se je veleum postavil pred vrata in poznavalsko dejal:”Vinjenih oseb ne spuščamo noter.” Na najin odziv niti ni počakal, obrnil se je na petah, odšel noter in nama zaloputnil vrata pred nosom. Pred vrati je ostala še ena gorila, za kero sva mislila, da je varnostnik,saj sta se z že prej omenjenim veleumom nekaj krohotala in klepetala. Rotila sva ga, naj naju spusti noter, ker so tam že vsi moji prijtelji. Rekel je, da sva slišala, kaj je rekel kolega. Takrat mi je prekipelo in sem dejal:” A sta sploh legalno tle…masta licenco za varnostnika?” Vem, da je bilo vprašanje zelo neumno in otročje, a tip je vseeno pričel jecljati v polomljeni slovenščini:”Jest tle nism,njega ne poznam (mislil je varnostnika, ki nama je s kolegom zaloputnil vrata).” S kolegom sva ga razumela, da on ne dela za Emonsko klet in da niti ne pozna veleumnega vanostnika. A bebec, ki je dejal, da svojega kolega ne pozna je takoj zatem odšel v Emonsko klet, kjer sta se z varnostnikom pričela glasno krohotati. S kolegom nisva hotela delati zdrah in se nato malce žalostna odpravila na pirček do bližnjega bifeja in verjetno ni potreben zaključek, da tega dne notranjosti Emonske kleti nisva videla.
Naj vam vsem obrazložim, da je to le moja izkušnja, ki jo imam z Emonsko kletjo oz. njenimi varnostniki in ji nikakor ne bi rad naredil kakšne “antireklame”. Boli me le dejstvo, da ima varnostnike, ki so tam očitno le zaradi tega, da se zabavajo in vsake toliko pokažejo svojo moč. Zame so navadni bebci.
Take imamo… 
Lep pozdrav!
Klemen Pivk
