Kot sem že v naslovu objave navedel, bom tokrat pisal o krizi Uniona Olimpije. Če o krizi seveda govorimo. Menim pa, da kriza je. Kakorkoli, četudi nisem iz Ljubljane sem zelo zvest navijač Uniona Olimpije. Ko še nisem študiral v Ljubljani (in posledično tudi ne še bival v naši prestolnici), sem si tekmo največkrat pogledal preko TV-ja, sedaj pa me pot večkrat popelje tja do Hale Tivoli. Dokaj zvest navijač torej. In nobena košarkarska tekma me ne pritegne toliko, kot tekme Uniona Olimpije. NBA je dolgčas.
No, kot vsi vemo, je Olimpija (recimo vsaj v rezultatski) krizi, čeprav ima letos glede na imena zelo solidno ekipo. Tako ekipo, ki je nismo imeli že leta. Vseeno tukaj ni rezultata. Zvesto spremljam razne komentarje te t.i. krize na raznih forumih itd. in tako sem se odločil, da podam svoje skromno (in amatersko) mnenje na svojem blogu. Večkrat slišimo očitke, da je krivec za ta rezultatski neuspeh trener Đikić. Sam sem ga dolgo časa zagovarjal, ker menim, da so vzroki za slabo igro drugje. Sam največjega krivca vidim v Vladku Ilievskem. Ko smo poleti brali, da se bo fant ponovno pridružil Olimpiji smo bili vsi zelo veseli. Pravi play prihaja smo si mislili. A mene osebno je razočaral že na turnirju, ki so ga v Ljubljani pripravili v čast Iztoku Remsu. Kot vemo, so se tega turnirja udeležili sami evropski klubski velikani in Olimpija je prikazala solidne igre. Vseeno pa mi je šel neizmerno na živce že omenjeni makedonski organizator. Izvedel je nekaj za playmakerja izredno nelogičnih potez. Posebno mu zamerim nepotrebne prodore pod koš. Če si Dwayne Wade je to še sprejemljivo, a naloga Ilievskega tole pač ni. Njegova naloga je, da prenaša žogo na napadalno polovico in razigra svoje igralce ter jim ob tem servira marsikatero žogo. Ilievski pa žogo le stežka spravi iz svojih rok in prej kot na podajo pomisli na to, kako bi sam zaključil napad. Kot je razvidno iz zadnjih dveh stavkov menim, da Ilievski še vedno igra na isti način, kot je igral na pripravljalnem turnirju. S svojimi nelogičnimi potezami za moje pojme ruši nek timski duh. In pojma nimam, kaj se fantu mota po glavi. Mogoče se je malce prevzel nad tem, da je bil pripeljan kot “kao” neka glavna okrepitev in je povrhu vsega zet podpredsednika Uniona Olimpije. Kot vemo, je Ilievski že igral za Olimpijo, po odhodu v druge klube pa ni bil nikjer več prvi play. Vsaj kolikor jaz vem ne. Sedaj se je po moje kar malce prevzel, ko je po dolgem času spet “prva violina”, oz. vsaj misli, da je. Sam ga moram primerjati z Enderjem Arslanom, ki mi je šel podobno na živce. Vodstvo Olimpije je pred kratkim storilo za moje pojme izredno nsmotrno potezo, ko so se razšli z Vladkovo zamenjavo- američanom Jonathanom Wallaceom. Fant se v Olimpiji pač naj ne bi znašel.Ma prosim vas lepo? Koliko priložnosti je pa sploh dobil? Odgovor na tole vprašanje je pač tudi velika kritika trenerja, ki premalo rotira igralce, ki jih ima na razpolago. Ilievski naj bi bil iztrošen, Wallace pa sploh ni dobil prave priložnosti. In roko na srce, za moje pojme je Wallace pokazal dosti več od Ilievskega. Imel je dosti boljši procent meta iz igre, poleg tega pa je bolje razigraval svoje igralce. Recite, da sem neumen in da nimam pojma, a igra Olimpije je (do zdaj) bila dosti bolj všečna, ko v igri ni Ilievskega.
Podobno sranje se dogaja z Golubivićem in Rudežom, ki sta popljuvana z vseh strani. Če ne dobita žoge je logično, da ni točk. Poleg tega je od trenerja odvisno, kako ju upelje v igro. No, omenil bi še stare znance. Marko Milič je sicer legenda, ikona Olimpije, ki je za svoj klub vedno pustil srce na igrišču. Letos temu ni tako. Igra nekako z rezervo in glede na poškodbe, ki jih ima zadnje čase se zares bojim napovedi nekaterih komentatorjev na določenih forumih, da je Olimpija za Miliča od sedaj naprej zgolj in samo upokojitveno mesto. Sam bom dejal, da v Miliča vseeno verjamem in menim, da bo do konca sezone še pokazal, česa vse je zmožen. Navsezadnje vsi vemo, za kakšnega igralca gre. Za Jasmina Hukiča bi dejal podobno. Preveč skrivnostno je vodstvo kluba z njegovimi poškodbami, da bi imel navijač kakršno koli upanje na njegovo hitro vrnitev in 100% angažiranost. Miha Zupan je letos še enkrat več dokazal, da pač ni igralec za Evroligo. Borben sicer je, a dela vse preveč začetniških napak, ki se mu pri njegovih letih in izkušnjah (sicer res ne evroligaških) ne bi več smele dogajati. Kar se dogaja z Jako Klobučarjem in ostalimi “mladiči” pa je za moje pojme krivda trenerja Đikiča, ki jim ponudi premalo priložnosti oz. jih premalo vzpodbudi. Vse pohvale pa gredo Mirzi Begiču in Saškotu Ožboltu, ki resnično počneta vse, kar je v njuni moči. Vidi se, da za Olimpijo igrata s srcem. Vseeno pa menim, da Đikič zopet premalo rotira in sta omenjena igralca tista, ki se bosta iztrošila, ne pa Ilievski. Pri Ožboltu se bojim celo najhujšega, kar pa vsi vemo, kaj je.
Naj se podrobneje dotaknem še Mirze Begića, ki je letošnje presenečenje. In presrečen sem, da je pred kratkim podaljšal pogodvo z Olimpijo. Fant igra srčno in se tako prikupil navijačem. Pri njemu je napredek v igri glede na lansko sezono zelo opazen. Verjamem, da bo šlo zgolj še navzgor. Tu pa se moram zopet dotakniti Đikiča. Menim, da je za Begićev napredek v veliki meri odgovoren prav on, a hkrati se bojim, da je Đikić (tako kot pred njim Pino Grdović) bolj primeren za delo s posameznimi igralci kot celotno ekipo. Prej sem omenil Grdovića in rad bi postavil neko nevarno podobnost med njim in Đikičem. Kot prvo podobnost bi omenil to, da sta za zdaj rezultatsko najmanj uspešna trenerja Olimpije, kot drugo pa to, da ju igralci oba močno zagovarjajo. Kot so pred leti igralci za Grdoviča govorili, da jim je kot drugi oče, tako danes podobno zagovarjajo trenerja Đikiča. Spomnimo se let, ko igralci niso imeli komentarjev o trenerjih. Zmaga Sagadina so se za moje pojme vsi po vrsti celo bali in to je za moje pojme pristen odnos trener- igralec. Neko strahospoštovanje.
Ko sem pri Sagadinu bi omenil še čase, ko je omenjeni gospod delal v Olimpiji. Pustimo sedaj njegove finančne manevre itd. in se osredotočimo raje na to, kakšne igralce je bil sposoben sproducirati. Kje so bili takrat sposobni najti Primoža Brezca, Marka Miliča, Marka Tuška, Sanija Bečiroviča itd. torej igralce, ki so jih iz fantičev sproducirali v velezvezde evropske in svetovne košarke. Menim, da Olimpija dela gromozansko napako s tem, da nimajo športnega direktorja oziroma tima ljudi, katerih naloga bi bila zgolj in samo ta, da po Sloveniji lovijo mlade talentirane fante in jih spravijo v Olimpijo, kjer jih bo pravi trener (ne rečem da Đikič to ne more biti) spravi do zvezd. Če Olimpija te ljudi vseeno ima se opravičujem. Ne poznam situacije. Če jih pa pač navsezadnje vseeno ima pa opravljajo hudirjevo slabo delo. Dokaz temu je, da so nam Preldžića in Vidmarja pohopsali Turki.
In še moje pobožne želje za Olimpijo? Kako bi sam sestavil ekipo? No, sam bi rad v klubu na mestu prvega organizatorja ponovno videl (zdravega) Rannika, ob njem pa kakšnega talentiranega mladega Slovenca, ki bi se od Rannika vsekakor veliko naučil. Ilievskega bi nagnal s prvim vlakom. Begić je več kot soliden center. Preldžiča in Vidmarja bi ukradel nazaj. Žal je po moje že prepozno. Pobožni želji med preverjenimi igralci sta Markoishvili in recimo Robert Troha (še lani v dresu Heliosa). Kakorkoli, želim si, da bi v Olimpiji v nadaljne kupovali (če že morejo) preverjene stare (recimo temu) nosilce igre, za katere se bo vedelo, kaj se lahko od njih pričakuje. Večji del ekipe pa naj sestavljajo maldi talentje, ki naj bodo Olimpiji dolgoročna naložba.
Sedaj se seveda dogaja obratno. Olimpija vse preveč računa na neke preverjene igralce, ki so svoje največkrat že odigrali, so po vrhu vsega dragi in Olimpiji bolj ali ne škodujejo. Ob tem klub pozablja na mlade talentirane domače igralce in namesto njih v klub pripelje nekaj mladih američanov, ki so nato bolj ali ne grešni kozli za neuslehe.